Odkod ime »Kočna« v Kamniških Alpah?

Tone Cevc: Zapis o gorskem imenu »Kočna« je nastal ob pripravah na celostno narodopisno raziskavo planšarskega življenja na Slovenskem, s katero se želi Inštitut za slovensko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (ISN SAZU) dokopati do korenin te prastare gospodarske veje in hkrati tudi orisati svojstveno pastirsko kulturo na naših tleh.

Čeprav so gorska imena predmet znanstvene raziskave posebne jezikoslovne veje, so imena prav tako vabljiva tudi za druge znanstvene stroke, ne nazadnje tudi za narodopisje, ki z njihovo razlago poskuša rešiti vprašanja o naselitvi, kakor tudi o tem, kakšne miselne in duhovne predstave so vodile ljudi pri izbiranju imen. Čim starejše je ime, tem težje je odkriti njegov izvir in pomen.

Nasploh smo trdili, da gorska imena niso nastala brez premisleka. Julius Kugy je po lastnih izkušnjah zapisal v knjigi »Iz življenja gornika«: Ljudska duša skuje goram imena šele potem, ko je v stoletnem opazovanju natanko in pravilno spoznala njihove osebnosti in značaje.

Raziskovalci gorskih imen večkrat poudarjajo, da imajo gore lahko po več imen, pač glede na to, na kateri strani gore sprašujemo po njem. Za gorska imena pa tudi velja, da se tako kot vse živo, tudi spreminjajo, razvijajo in tudi umirajo. Tako ugotavljamo, da nekaterih gorskih imen iz Kamniških Alp, zapisanih v listinah iz konca 15. stoletja in druge polovice 16. stoletja dandanes ni več mogoče zaslediti v ustnem izročilu, niti jih ni mogoče evidentirati na terenu, ker so po večstoletnem življenju utonila v pozabo (T. Cevc, Vpliv naravnih pogojev tal in družbenih razmer na življenje pastirjev v naravnih zavetiščih na planinah v Kamniških Alpah, v: Slovenski etnograf 30, 1979). Kot za vsako ljudsko ustno stvaritev, tako tudi za gorska imena lahko rečemo, da so največkrat po obliki in vsebini stvarna, jasna, preprosta in da zadevajo v bistvo.

Poskusimo to razčleniti na primeru gorskega imena »Kočna« v Kamniških Alpah. Ob tem imenu navadno stopi planincu pred oči gora, ki leži najbolj zahodno v vencu vršacev, ki jih odvodnavata reki Savinja in Kokra. Mogočni zahodni sosed Grintovca mi živi v spominu kot gora, katerega vrha nisem dosegel nikoli, dasi sem jo občudoval z bližnjih sosednjih vrhov in grebenov. Poleg obeh vrhov, Jezerske Kočne (2520 m) in Kokrske Kočne (2475 m) poznajo planinci še tri doline s tem imenom: Makekovo Kočno, Ravensko Kočno in Belsko Kočno. Vse tri doline ležijo na severni strani gorske rajde Kamniških Alp.

Če povprašamo domačine na Jezerskem, kaj pravzaprav imenujejo v teh dolinah Kočna, ti odgovorijo, da so stene nad dolino Kočna. Takšen odgovor soglaša z mislijo, ki jo je že pred časom zapisal A. Bohm, namreč, da imajo kmetje s Koroškega že od davna z imenom Kočna v mislih severna ostenja od Jezerske Kočne pa do Mrzle gore (A. Bohm, Steiner Alpen, Wien 1893, 26). To misel podpira tudi G. Glauert, ki omenja, da so kmetje v srednjem veku imenovali vso gorsko skupino Kamniških Alp preprosto Kočna, ali zapisano v srednjeveški obliki »Kchuoczen« (G. Glauert, Deutsche und slovvenische Hof — und Gelandenamen im Bereich der VVasserscheide zvvieschen Drau, Sann und Sawe, v: Siidostforschungen, Bd. 11, 1946/52, 58). Trditev povzema tudi F. Bezlaj in jo opira na zgodovinske navedbe tega imena (F. Bezlaj, Slovenska vodna imena, Ljubljana 1956, 268). Ime Kočna torej ni živo samo v ustnem izročilu, pač pa je trdno vsidrano tudi v zgodovinskih virih.

Na enega najstarejših zgodovinskih zapisov imena Kočna naletimo v gornjegrajskem urbarju iz leta 1421, kjer je omenjen »Vlreich vnderm Kueczen«, torej Ulrik pod Kočno (J. Frischauf, Die Erschliessung der Sannthaler Alpen, Festschrift, Graz 1895, 12). Le nekaj let pozneje, natančneje leta 1426, je prav tako v gornjegrajskem urbarju omenjen v oficiju iz Solčave kmet »Matko vnderm Kchuoczen« (I. Orožen, Das Benedektiner Stift Oberburg, Marburg 1876, 285). Dvesto let pozneje naletimo na to ime v popisu deželnosodnih meja med štajersko, Koroško in Kranjsko. Te meje so se stikale na vrhu Kočne (2520 m), o čemer govori listina z dne 26. januarja leta 1637. Roka pisarja, ki je v nemščini popisala mejo, je za zgodovino sporočila ime v obliki »Cuetschna« (M. Wutte, Karntner Gerischtsbeschreibungen. Historischer Atlas der osterreichischen Alpenlander. I. Abteilung. Die Landgerichtskarte. 4. Teil. Karnten, Klagenfurt 1912, 100. — Za opozorilo na ta zapis se najlepše zahvaljujem prof B. Otorepcu, sodelavcu v Inštitutu za občo in narodno zgodovino pri SAZU).

Gorski vrh Kočna srečamo zapisano tudi na Florjančičevem zemljevidu Kranjske iz leta 1744 v obliki »Kotshna«, nanj pa naletimo tudi v Hacquetovi »Oryctographia carniolica« (1778), zapisano v obliki »Kotzhna«. Izgovorjava obeh zadnjih zapisov je torej podobna današnji. Omenjeni najstarejši zapisi gorskega imena kočna nam torej povedo, da je ime v rabi več kot pol tisočletja, dasi je morda tedaj zvenelo nekoliko drugače kot danes. Spoznali pa smo tudi, da danes to ime ni več živo v Matkovem kotu, prav tako tudi ne v bližini Solčave, kjer je bila nekoč planina s tem imenom (Zahn, Ortsnamenbuch der Steirmark im Mittelalter, Wien 1893, 105).

Ko smo spoznali najstarejše zapise imena Kočna, nas prav gotovo mika zvedeti, kaj pomeni ime »Kočna«? To vprašanje so si zastavili že mnogi, kot prvi D. Trstenjak že sredi 19. stoletja. Pomenila naj bi Kočna bodisi »špičasto goro«, »kocen ali kot«, nadalje »goro, ki stoji v kotu«. Ime so razlagali tudi iz »kolka«, kakor tudi iz »kotjina«. Preudarni jezikoslovec pa se je odločil za sodbo, da »o etimologiji besede Kočna ni mogoče reči ničesar zanesljivega« (F. Bezlaj, Slovenska vodna imena, 267—269). Če se lotevam oreha, ob katerem so si nekateri že polomili zobe, moram priznati, da me je do tega pripeljalo naključje. Prvo spodbudo za razmišljanje o tem sem dobil v imenskem gradivu iz Sivega kantona Grischun, Graubiinden, kjer sem med imenskim gradivom domačih imen krav naletel na ime rdečega goveda, ki mu retoromanski Švicarji pravijo »kotshna « (T. Cevc, Velika planina, Ljubljana 1972, 63). Pozneje se je pokazalo, da ne živi beseda »kotschna« samo pri Retoromanih v Švici, pač pa da jo srečamo tudi pri Ladincih v Dolomitih. O Ladincih vemo, da so, podobno kot Retoromani v Švici in naši zahodni sosedje Furlani, nadaljevalci latinske jezikovne dediščine. Prav zaradi te zgodovinske kontinuitete znanstveniki posebno pozorno raziskujejo retoromansko jezikovno skupnost. Tako je nemški jezikoslovec H. Kuen nedavno objavil pretres ladinskega imenskega gradiva o barvah. V članku iz leta 1978 naletimo poleg imen, izpeljanih iz osnove »ruber« (rdeč), tudi na imena, izpeljana iz druge osnove »coccinus« (izposojeno iz grškega »kokkinos«, prav tako za rdečo (škrlatno) barvo. Od drugega stoletja naprej se je po romanskem svetu močno priljubila modna škrlatnordeča barva in z njo se je razširjala nova beseda zanjo — »coccinus« — ki se je najdlje ohranila prav na današnjih retoromanskih ali ladinskih tleh nekdanjega Norika in Recije. Beseda se je v večstoletnem jezikovnem razvoju spreminjala in dobila v današnji izgovorjavi oblike kot: »cotschna«, »cotschen« ali »kutšna« (H. Kuen, Die ladinische Farbvvorter, v: Ladinia, San Martin de Tor 1978, 54—56).

Mar bi smeli sklepati, da pomeni naša Kočna »goro škrlatnordeče barve«? Na to nam lahko odgovori gora sama. Poglejmo, npr. kakšen je vrh Jezerske Kočne (2520 m), kakor ga predstavlja najnovejši vodnik po Kamniških Alpah. Avtor knjižice P. Ficko omenja med drugim pri opisu Kočne, da je vršina gore močno raztreskana in sestavljena iz več stolpov. Temu je vzrok kameninska sestava, apnenec je močno prepokan, ker ponekod vsebuje železo, o čemer priča rdeča barva (P. Ficko, Kamniške in Savinjske Alpe, Ljubljana 1977, 133). Tudi J. Frischauf ni prezrl te posebnosti in posebej omenja rdeči vrh Kočne in rdečo zajedo v severovzhodnem pobočju (J. Frischauf, Die Sannthaler Alpen, Wien 1877, 195; 198). 544 Ali kažejo iste lastnosti tudi druge Kočne v Kamniških Alpah? O tem se lahko prepričamo, če obiščemo Makekovo, Ravensko in Belsko Kočno. Čim bliže stopamo po teh dolinah proti stenam, ki zapirajo dolino, tem bolj nas priteguje pogled na izrazite rjavkasto rdeče lise v stenah, še posebno v Makekovi Kočni. Nastanek teh lis, razlagajo geologi, je potekal takole: Nastale naj bi v pozni ledeni dobi ali v geološki sedanjosti. V toplem podnebju so se apnenci in dolomiti intenzivno topili, ostajal pa je netopni ostanek v obliki rdeče prsti (terra rossa), ki je bil pozneje prenesen v kraške škrape, žlebiče in votline ter se tukaj strdil. Ta rdeča prst je prepojila pobočni grušč ali moreno, ki se je nato še trdno sprijela s kalcitom. Tako dobimo marsikje v teh pobočnih brečah značilno rdečo vezivo. Intenzivna škrlatnordeča barva izvira iz primesi železa. (Ustno pojasnilo prof. dr. S. Buserja, ki se mu za razlago tega naravnega pojava najlepše zahvaljujem).

Seveda je ta izrazita barva, ki je v močnem kontrastu z belino skal in zelenjem doline, že od vsega začetka morala pritegovati pozornost obiskovalcev doline in njenih sten. Še več, ta posebnost je morebiti dala ime goram v jeziku prvih obiskovalcev teh gora. Kdo naj bi bili ti gorniki, ki bi lahko dali goram ime? Naselitvena zgodovina slovenskega ozemlja nam pove, da so naši kraji nepretrgano naseljeni vsaj od prvega tisočletja pred našim štetjem. V antiki so živeli v naših krajih romanizirani staroselci. Poleg poljedelstva, obrti in trgovine sta bila lov in živinoreja med najpomembnejšimi gospodarskimi panogami, s katerimi so se preživljali predvsem v alpskem svetu (J. Šašel, Problem naseljevanja vzhodno-alpskih Slovanov, v: Kronika, letnik 20, 1972, št. 1, 3—6). Vsekakor bi bilo težko dvomiti, da človek v antiki ni zahajal v alpski svet. Seveda ne kot gornik, ki bi ga razveseljeval pogled z višine, pač pa iz gospodarskih potreb: kot lovec, pastir ali nabiralec zelišč in rudnin. Ko so zahajali v zatrepe dolin pod vršace, morebiti celo do samih vrhov, so začudeno strmeli na rdečkaste stene in po tej lastnosti gore dali vršacem ime v svoji govorici.

Današnje ime vrha Kočne bi potemtakem pomenilo isto kot Škrlatica. Misliti smemo, da gora niso krstili poljedelci, ki so se ozirali na vršace le s svojih polj in travnikov. Od tam ni mogoče opaziti omenjene posebnosti, pač pa se je potrebno gori približati, to so pa storili pastirji, lovci in nabiralci. Če bi se na koncu vprašali, od kdaj imajo naše Kočne imena, bi ne smeli biti v zadregi: še pred prihodom Slovencev na današnje ozemlje, to se pravi pred 6. stoletjem našega štetja. Po raziskavi H. Kuena se je beseda »coccinus«, grška izposojenka, začela uveljavljati v latinščini v drugem stoletju našega štetja. To je torej čas, po katerem bi naše Kočne že mogle dobiti ime. Potemtakem se nam ime Kočna pokaže v novi luči: kot jezikovni spomenik, ki se je skozi viharje stoletij ohranil do današnjih dni. Na romanske prebivalce na naših tleh pa vendarle ne spominja samo to ime. Spomin nanje varujejo na primer tudi nekatere povedke, na katere je že pred leti opozoril dr. I. Grafenauer (Zveza slovenskih pripovedk z retijskimi, v: Slovenski etnograf 10, 1957, 97—113; 11, 1958, 49—69). Tudi najnovejša raziskava otroških živalskih igračk in imen zanje — »buša« kaže, da se je v našem besednem zakladu ohranilo do današnjih dni še nekaj romaniziranih staroselskih besed in z njimi povezanih predmetov (T. Cevc, Otroške živalske igračke — »buše«, Traditiones 5—6, 1979, 69—77).

Razlaga imena Kočna v pomenu »gora škrlatnordeče barve« pa seveda ne potegne za sabo avtomatično tudi imen drugih Kočen na Slovenskem (Kočna v Karavankah v Rutah, Kočna pri Ljubnici pri Vitanju, Kočna pri Gorjah. Prim. F. Bezlaj, Slovenska vodna imena, 268). Preverjanje teh imen puščam za sedaj odprto, hkrati pa dajem navedeno razlago imena Kočna v kritični pretres jezikoslovcem in tudi geografom. Ti se namreč ogrevajo, da bi z imenom »kočna« zaznamovali amfiteatralne doline (A. Melik, Slovenija I, Ljubljana 1935, 209—221). Temu bi mogli oporekati predvsem zaradi historičnih zapisov tega imena npr. v Matkovem kotu, saj govori zapis iz leta 1426 o kmetu Matku pod Kočno, torej pod goro. Zdi se, da razlaga imena Kočna po barvi sten lahko pojasni, zakaj srečamo toliko Kočen v Kamniških Alpah, saj za to ime niso bile odločilne oblike vršacev, pač pa vsem skupna geološka posebnost. Kot narodopiscu mi razlaga imena kaže, da so prvotni obiskovalci teh gora izbirali imena gora po orografskih lastnostih, morda šele pozneje tudi po oblikah. Tej misli v prid govori morda tudi ime vrha Grintovec, kakor tudi celotne gorske skupine, ki so jo naseljenci z južne (kamniške) strani gorstva v domači izreki izgovarjali kot »Grintovci«, kar bi pomenilo toliko kot Dolomiti, torej »apnenčaste gore«, ali »gol«, tudi »kamnit snežen svet«.

Planinski vestnik, 1979/8

Jezerska Kočna (2475 m)

Stene in grebeni

Boris Režek: Ko je bila odkrita Skuta, je bila izmed važnejših vrhov v Savinjskih Alpah turistično nedosežena samo še Kočna. Sredi avgusta l.1875 je bil Frischauf spet na Jezerskem. Skoraj neprestano lepo vreme je omogočalo najlepše ture, po ga ni povsem izrabil in se zato opravičuje, dasi je pravzaprav le malo počival, če pomislimo, da je komaj prišel s Skute. Opozarja, da so v apneniških Alpah precej drugačne razmere kakor v ledeniških, koder je v kratkem času mogoče obiti mnogo vrhov. Treba je le zgodaj na pot in računati s poznim povratkom. Četudi je treba tu pa tam v skalovju trdo poprijeti, so ture po večjem le hoja po snežiščih in ledenikih. Na strminah vsekava stopinje vodnik, v apneniških Alpah pa je turist navezan povsem nase in tudi niso redka mesta, koder mu vodnik ne more prav nič pomagati. Razen tega pa je v vročih dneh še posebno občutno pomanjkanje vode. Ob toplini 20° R v senci, ki je vladala one dni tudi v višavah, pojenjujeta moč in podjetnost tudi najbolj vnetemu lezcu, če ve, da se bo moral v skalovju ves dan odreči osvežujočemu napoju iz kakšnega studenca. Udobje pa občutek dolžnosti se v takih okoliščinah vedno hudo bojujeta.

Frischauf se je odločil, da z Jezerskega pristopi ali vsaj poskusi priti na najvišji vrh gmote Kočne, na Kokrsko Kočno. S to turo je tudi hotel zaključiti svoje raziskovanje Savinjskih Alp, ki jim je prvotno hotel posvetiti več časa. Kočna naj bi mu nadomestila izjalovljeno Mrzlo goro, s katero je hotel zadostiti svoji prevzeti dolžnosti, ker bi potem lahko zapustil Savinjske Alpe z zavestjo, da bo odslej moral hoditi le na ture manjšega pomena, ali pa jih prepustiti drugim turistom.

Neuspele ture, najsi je bilo vzrok zgolj vreme, so ga vedno potrle. Skrbno zgrajeni načrt z naprej določenimi cilji mu je bil na ta način prevržen; čas ga je prehiteval in drugi nameravani pristopi so morali biti odloženi. Četudi je bil dan za dnem na poti, ker je hotel v kratko odmerjenem času čimveč opraviti, v deževnih dneh pa se je dogovarjal zaradi koč in poti, si je le zadajal preobilne naloge. Odlikovala ga je sicer železna vztrajnost, spoznaval pa je, da marsikateri nalogi ni povsem kos. še na mnoge vrhove je bilo treba najti nove, boljše dostope, pomagati pa si je moral z vodniki, ki so bili vsekakor vešči in spretni, a ga niso mogli vedno povsem razumeti.

Vsa gmota Kočne s tremi vrhovi in prostranimi ostenji na jezersko in kokrsko stran, je bila turistično še neodkrita. Frischaufu so na Jezerskem priporočili za vodnika preužitkarja Mavca, ki je bil že 69 star, pa je veljal in se je tudi sam imenoval za najboljšega lezca. V okolišu Kočne se je dobro spoznal. Če je kdaj na lovu kakšen gams ostal kje v skalovju, da ga lovci sami niso mogli dobiti, so vselej poslali po Mavca, da jim je rešil plen. Frischauf ga je najel, ko mu je Mavec zagotovil, da bosta v štirih urah gotovo na vrhu in ga naposled tako prepričal, da je Frischauf opustil vse pomisleke, ki jih je nabral ob ogledovanju rdečkastega in razdrapanega skalovja Kočne z Grintovca in se tako navdušil, da je celo pozabil poslati še po Jernika.

Njegovi pomisleki so bili povsem upravičeni. Severna stena Kočne, kakor jo je videl z Jezerskega, je bila le malo vabljiva. Skoraj nepretrgana skalna strmel se je pod grebenjem dozdevno slepo končavala v navpičnih stenah. V steni sami so še ležala velika snežišča; nad dnom prostrani plaz, potem strme zelenice in ogromna skalna plat, koder se ni dalo razbrati nobenih prehodov. Že tesen nad dolinskim plazom je s svojo temačnostjo vzbujala malo upanja na uspeh.

Mavc je dostop na Kočno z jezerske strani gotovo dobro poznal. Mož, ki je bil tedaj že star, je nemara svojo moč tudi nekoliko precenjeval in so ga morda na turo bolj gnali zagotovljeni goldinarji kakor pa nekdanja divjelovska podjetnost. Frischauf je bil pripravljen na vse, saj je stari Muri moral dobro vedeti, koga mu je bil priporočil.

Težkoče že skraja niso bile majhne. V zatrepu Makekove Kočne sta se pri veliki štirioglati zijalki dokaj težavno vzpenjala na desno, da bi se pozneje spet obrnila na levo v nameravano smer. Toda zgoraj pasoče se ovce so neprestano prožile kamenje, da je bilo treba naravnost gor čez sila strmo, z rušjem porastlo stopnjo. Le počasi in stežka sta napredovala čez skalne prage, oprijemaje se za rušje in sta v dveh urah dospela v golo steno in čeznjo. Povprek čez gladka rebra sta v prav težavnem in nevarnem plezanju naposled prišla v krnico Povnove doline. Ogromno melišče, predeljeno z malimi snežišči, se je dvigalo navzgor h grebenom.

Nekatera leta je tod ležal celoten plaz; v silni vročini zadnjih tednov in toplem deževju pa je skoraj povsem skopnel. Pripravljena na naporno pot sta po počitku v vznožju melišča krenila po njem navzgor proti špranjasti škrbini v vršnem grebenu. Pred to škrbino pa bi se jima bilo treba obrniti znova na desno proti zahodnemu delu grebena in po njem, nazaj proti vzhodu, splezali na najvišji vrh.

V začetku, dokler grušč še ni bil prestrm, sta rila po njem bolj po sredini, kmalu pa ju je strmina prisilila na levo k steni, koder sta nato naletela na nenadejano nevarnost. Sonce je bilo posijalo na ogromno snežišče za omenjeno špranjasto škrbino, ki ga iz dna ni bilo videti in je bilo posuto s primrzlim zapadnim kamenjem. V soncu se je začelo sproščati in v mogočnih skokih kotaliti navzdol.

Skalovje ju je sicer varovalo, toda ob vsakem koraku je bilo treba gledati pod noge in še navzgor, da sta se lahko ognila padajočim okruškom, ki so se naposled strnili v nenehno kamnitno točo.

Le počasi sta napredovala, končno pa sta dosegla točko, koder se jima je bilo treba obrniti proti zahodnemu delu grebena. Vprašanje je bilo le, kako priti tja. Najprej je bilo treba prečiti melišče, kar je bilo zaradi padajočega kamenja nevarno, potem pa je bil povrh edini dostop zaprt s špranjastim snežiščem, ki se ga nista mogla lotiti, ker sta bila brez derez in cepinov. Dostop je namreč tvorila v sredino tega snežišča spuščajoča se skalna polica, tod pa je bil, kakor je povedal Mavc, edini pripravni prehod na rez grebena. A morala sta se mu odreči, kajti če bi na snežišču zdrsnila, bi ju, kakor je kazalo padajoče kamenje, najbrž vrglo čez gruščevje na rob Povnove doline in od tam v skoku čez steno v dno zatrepa.

Zaradi tega sta so odločila, da poskusita nad snežiščem priti na greben, še prej pa je bilo treba prečiti melišče.

Počakala sta, da se je pravkar padajoče kamenje uneslo, potem pa jo Frischauf, kolikor naglo se je dalo, stekel čez; Mavc je počakal, da bi ga opozoril na morebitne padajoče kamne, potem je tudi sam brez zadržka šel z njim.

Z muko sta plezala po skoraj navpičnem skalovju navzgor in Mavc se je moral večkrat razgledovati za primernimi prehodi. Čez strme gladke plati in po tesnih kaminih sta končno dosegla rez grebena in kmalu nato zahodni vrh gmote Kočne — Jezersko Kočno. Z Jezerskega sta v celem potrebovala nekaj nad 7 ur, od tega pa sta potratila na melišču zaradi prisiljenih postankov in razgledovanja 3 ½ ure.

Na vrhu so bili še ostanki razsute kamnitne piramide, ki so jo bili najbrž postavili maperji ob drugi meritvi l. 1861. Doline proti jugu so ležale v megli, proti vzhodu pa so se v jasnem nebu dvigala ostenja Kokrske Kočne. Frischaufu so se zdeli njeni roglji in štrline skoraj nedostopni in je menil, da je z Jezerske Kočne po grebenu nemogoče priti na njen vrh. Proti vzhodu je bila namreč strmal na zledenelo snežišče, od tam pa sta se potem dvigali dve manjši glavi, ki sta strmo prepadali proti že omenjeni škrbini, ki jo je bil Mavc označil za dostop na greben. Nad njo se je dvigala spet stena, ki se je sicer zdela višja kot Jezerska Kočna, vendar pa še ne najvišja točka v grebenu, katerega zobčasta rez se je od tam obračala proti severu. Nato sta bili dve dozdevno enako visoki strmi špici, od katerih se leva, zunanja (Koles) kaže z Jezerskega kot najvišji vrh. Med tema špicama pa je bila zarezana rdeča prepoka in po njenem dnu je ležal sneg.

To množico štrlin in sten v grebenu se je Frischaufu zdelo nemogoče preiti. Že vsaka posamezna špica mu je kazala nezmogljive težkoče in je menil, da je edini možni dostop na Kokrsko Kočno, kakor je videl z Grintovca, iz Zgornjega Dolca.

Zmedel ga je ta sicer res divji videz; ostalo pa bo nepojasnjeno, kako se je obnašal Mavc. Kajti če je poznal prehod po že večkrat omenjeni škrbini na greben, na Jezerski Kočni pa sta bila v njeni neposredni bližini, je moral tudi vedeti, da je greben med Jezersko in Kokrsko Kočno, kljub vsemu divjemu videzu, povsem lahko prehoden. Sporazumela sta se lahko, ker je Mavc, ki se je dolga leta mudil med Nemci, gladko govoril nemško.

Vse kaže, da mu Frischauf v svojo škodo ni verjel. Morda je bil po resnično napornem in zaradi padajočega kamenja izredno nevarnem plezanju tudi utrujen in nekoliko demoraliziran. Mavcu pa ga ni kazalo siliti, če ni bil voljan plezati naprej. Povsem pa je imel prav, ko je trdil, da se z Jezerske Kočne ne da priti povprek čez jugovzhodno ostenje v Zgornji Dolec, od koder se je zdel Frischaufu dostop na Kokrsko Kočno edino možen. Toda kljub temu, da je z Grintovca lahko videl, da se vleče melišče iz Dolcev skoraj tik pod vrh, o tem še ni bil povsem prepričan.

Tistihdob kljub vsem kartam nikakor še ni bilo jasno, kateri vrh v Kočni je najvišji, Kokrska Kočna ali severnejši Koles, ki sta gledana z Grintovca skoraj enako visoka. Mavc je sicer znal dobro nemško, a le za vsakdanjo rabo, o geografskih in alpinističnih pojmih se Frischauf z njim kajpak ni mogel pogovarjati.

Ko je dva dni pozneje, seveda po tolmaču, vpraševal Jernika, je zvedel, da sta bila z Mavcem ubrala napačno pot. On je prelezel vse tam okrog in je bil v svoji mladosti zaradi gamsov na vseh vrhovih.

Frischauf ni mogel presoditi, če je Jernika naganjala le zavist, da je tako govoril. Prirojena gorjanska skopost v izražanju je dostikrat onemogočala, da bi sploh mogel zvedeti za številne male podrobnosti, po katerih bi si šele mogel ustvariti pravo sliko.

Najbrž je bilo tako tudi z Mavcem. Frischaufu se je zdelo, da ni uspel, ker ni dosegel najvišjega vrha. Nestrpen, kot je bil po svoji naravi, je označil Mavca za nekoliko nezanesljivega, čeprav mu je sicer priznal vso sposobnost.

Turo na Kokrsko Kočno je smatral za resno in težavno, vredno drznega pristopnika, ki pa po njegovem ne bi smel skopariti s časom in denarjem. Opraviti bi moral precej poizvedovalnih pohodov, pregledati vse možnosti v jugovzhodnem ostenju, da bi našel primeren dostop in prenočevati na planem, zakar pa bi moralo biti ugodno vreme. Za vodnika je priporočil Jernika in Mavca.

Ko sta z Mavcem poždevala na vrhu Jezerske Kočne in ni bilo skrbi, kako bosta sestopala, ker se je z vrha dalo brez nevarnosti priti k Suhadolniku, so ju zmotili iz megle prihajajoči klici. Frischauf je po glasu spoznal, da mora biti to kdo Suhadolnikovih, in res je bil kmalu pri njima Andrej, Primožev brat, ki je že 14 dni iskal 3 zalezle ovce. Dogovorili so se, da bodo šli skupaj.

Po poldrugi uri se je Andrej res vrnil z ovcami in brez težkoč je šlo navzdol na Plesma ter čez zelenice v gozd do prvega studenca in potem k Suhadolniku.

S to turo je Frischauf odprl prvi izraziti plezalni pristop v Savinjskih Alpah, po katerem ni bila nikdar nadelana niti nameravana kakšna pot. Tudi po težavnosti in nevarnosti je bila ta tura najhujša, kar jih je opravil, čeprav se mu je zdel pristop iz Robanovega Kota na Moličko planino bolj težaven. Mavc se je izkazal za izvrstnega vodnika, toda Frischauf izrazitim plezalnim nalogam ni bil dorastel, niti zanj niso imele pravega mika, ker ni našel zadovoljstva v samem plezanju brez končnega cilja, da bi prišel prav na vrh, temveč je jemal plezanje le za nujnost, ki pa se ji je rad izognil, če je bil v bližini lagodnejši prehod.

Dozdevni neuspeh, ker ni prišel na najvišji vrh — Kokrsko Kočno, je tedaj vendar v najširšem merilu pomenil veliko dejanje, ki pa se ga Frischauf ni zavedal. Čisto plezalstvo, ki mu ni cilj zgolj vrh, temveč zahtevnost posebej izbranega dostopa, se je tistihdob tudi v drugih, mnogo bolj obiskovanih Alpah šele začelo razvijati.

Očesu tedanjega turista se še niso razčlenjale skalne gmoto v žlebove, pokline in kamine, police in lašte. Stene so vse na splošno veljale za nedostopne, če v njih ni bilo izrazitih zelenic, melišč in grap. Tudi Frischauf je sledil le svojim vodnikom, ki so bili nagonsko ali v sili našli dostope na vrhove, ali so jih odkrili na lovu za gamsi in po sledeh zalezlih se ovac. Sam ni znal prav presoditi prehodnosti gorskega sveta. Ko pa je bilo za njim že več tur in je potem iz doline ali pa z drugih vrhov gledal v ostenje, je lahko spoznaval, kako se zde iz daljave razmeroma lahki prehodi skoraj nezmogljivi in položja prepadne strmali.

Kokrska Kočna (2539 m)

Neuspeh po njegovem ne dovolj preudarjenega poskusa, da bi prišel na Kokrsko Kočno naravnost z Jezerskega, je Frischaufa naganjal na ponovno iskanje dostopa, ki pa mu ga čas in vreme isto poletje nista več dopustila. To nalogo si je zadal za naslednje leto (1876) in vso zimo je imel pred očmi skalne strmali in melišča v Kokrski Kočni nad Dolcem.

Na pristopu na Jezersko Kočno se mu je pokazalo, da sta severna in zahodna stran Kokrske Kočne dozdevno neprehodni, tako da sta za iskanje dostopa ostali le južna in vzhodna. Z Grintovca je imel vse jugovzhodno ostenje gmote Kočne pred seboj kakor na dlani, pa se mu ni zdelo posebno vabljivo, ker je kazalo, da bo treba preiti strmo, s skalovjem predeljeno melišče nad Zgornjim Dolcem, nad katerim se šele dviguje vrsta skalnih vrhov — južna glava, Kokrska Kočna in Koles.

Najprej je bilo treba pogoditi dostop v Zgornji Dolec. Ker Frischauf ni vedel, ali ni nemara mogoče priti vanj le z Grintovca, se mu je zdela tura zelo težavna, domneval pa je, ko je bil na Jezerski Kočni, da bo šlo tudi naravnost od Suhadolnika in bi tako lahko s še svežimi močmi prišel do vstopa nad Zgornjim Dolcem. Do vrha je računal kakih 8 ur — poletni dan s sledečo nočjo ob polni luni, bi se dala vsa tura brez bivaka lepo opraviti.

Vse to preudarjanje bi si prav lahko prihranil, če bi na Jezerski Kočni vprašal Mavca ali Andreja Suhadolnika, pa na Jezerskem Jernika. Toda, bodisi da so ni mogel sporazumeti ali pa je skrival svoje načrte, se je rajši trapil z nepotrebnim ugibanjem.

Na svojih prvih štirih turah na Grintovec v istem poletju je z velikim zanimanjem pregledoval nameravano smer, ki je vedno bolj zgubljala svojo prvotno strahotnost. Melišče se mu je zdelo manj strmo, skalno štrline bolj razčlenjene in predeljene s policami, da bi noge lahko našle oporo in končno sta nastopili gotovost ter brezskrbnost, kakor se pojavita ob neprestanem nevarnem delu.

Kako resno pa je jemal to važno turo, kaže namera, da je zanjo hotel pridobiti vse v okolišu Kočne zvedene vodnike. Najprej seveda Mavca, Jernika in Kalana, čeprav se mu je zdel Mavc, kakor je bilo že omenjeno, kljub svojim sposobnostim precej nezanesljiv, Jernik pa je že mnogo pozabil in je zato še najbolj upal na upoštevanega Kalana, ki je bil vodil Pavicha na Skuto.

Ta nameravana pritegnitev vseh sposobnih vodnikov, ki bi ga stala lepe denarje, se je pokazala za nepotrebno. Frischauf je bil po svojih skušnjah, čeprav ne moremo razumeti, kako naj bi se bil Mavc pokazal nezanesljivega, le previden: če bi na turi odrekel eden izmed vodnikov, bi ga nadomestil drug. Vse pa se je prav preprosto razdrahalo, ker je našel nenadejano oporo prav pri Primožu Suhadolniku, ki mu je obljubil, da ga bo vodil na dobro znano mu Kokrsko Kočno. Njegov brat Andrej, ki je govoril nemško in ga je zato Frischauf nameraval usposobiti za glavnega vodnika v skupini Grintovca, naj bi ju spremljal kot drugi vodnik in tolmač.

Neposredno po tem sporazumu pa Frischaufu še ni bilo mogoče na turo, ker je imel še opraviti sredi avgusta pri slavnostni otvoritvi Savinjskih Alp, katere se je udeležilo 14 raznih turistov, večinoma iz Gradca in z Dunaja. Vsa družba je najprej pristopila na Grintovec in se po vrnitvi na Jezersko razkropila, z ostankom pa je šel Frischauf na Okrešelj in na Brano. Nato so bile na vrsti meritve z Grintovca in Ojstrice, da je šele potem imel čas tudi zase.

Proti koncu avgusta pa je zavladal jugozahodnik in onemogočil vsako večjo turo. Čeprav je vrhove večkrat oprhnil sneg, ni hotelo biti lepega vremena. Šele potem, ko je nek celjski fotograf zaman čakal pet deževnih dni in odpotoval, se je dež ugnal in pod nebom brez oblačka so se pokazali rahlo pobeljeni vrhovi.

Naslednji dan, bilo je že v začetku septembra, je Frischauf pred večerom prišel z Jezerskega k Suhadolniku.

Primož je bil takoj pripravljen, toda bila je še mala zapreka, ker je na Suhadolnikovem domu veljala le gospodinjina beseda in je bilo treba dobiti njeno dovoljenje. Frischauf je to dobro vedel in se je zato primerno obložil z znatno popotnjo, posebno z vinom in kavo in je na prirejeno gostijo povabil tudi njo. V razgretem razpoloženju prijetnega večera pa je potem pozabila ugovarjati. Pozneje je prišel, namenjen na Grintovec z nekim botanikom, še župnik Simon Robič, ki je Frischaufu obljubil seznam prirodnoznanstvenih posebnosti tega vrha in družba se je veselo zabavala.

Rano sta bila Frischauf in Suhadolnik že na poti proti Kočni; toda sama, ker je Andrej zaradi gospodarstva moral ostati doma; Kalana, ki je bil znan strasten lovec, Suhadolnik ni maral s seboj in ga tudi ni potreboval.

Topla mesečna noč, tako svetla, da se je dalo tudi po debelem gozdu hoditi brez težav, je obetala lep dan in obenem tudi uspeh.

S kmetije sta krenila po običajni poti na Grintovec, potem se obrnila na levo proti dnu Dolcev ter po grmičevju, potem pa po drniščih in grušču brez prave steze prišla čez travnato planjavo do previsne stene s prostorno zijalko, ki je za časa paše v tem okolišu dajala ovčarjem začasno zavetje. Frischauf je takoj pomislil, da bi se dala z malimi stroški prirediti v kočo za turiste.

Pot ni bila lahka, previdno je bilo treba hoditi po drnastih policah, da ni noga zdrsnila na polzki travi. V zijalki sta nekoliko počivala, potem pa po dnu krnice čez drn in skalnate prepoke prišla do studenca v višini 1780 m pod Spodnjim Dolcem.

Tod se je iznad skalovja odprl plan svet s tratami in melišči in Frischauf je lahko spoznal, kako preprost je dostop v Zgornji Dolec, od koder je kazala domnevna smer naravnost na vrh Kokrske Kočne.

Suhadolnik je ubral dobro znano mu pot čez Dolce, ki ni nudila nobenih nepričakovanih težav, iz Zgornjega Dolca pa je potem zavil počez čez vznožje melišča proti skalnatemu obrobju na levi, namreč v vznožje južne glave Kokrske Kočne.

Tu sta morala čez nekatera težavnejša mesta, potem pa po gladkih plateh z malimi oporami riniti naravnost navzgor. Frischauf pripominja, da je bilo skalovje tako krušljivo, da se mu je dvakrat udrlo pod nogami in je dobesedno — tako se mu je zapisalo — obvisel nad več kot tisočmetrsko globino! Ker ni dvoma, kje sta plezala, po njuni smeri je bila pozneje nadelana še danes običajna pot iz Zgornjega Dolca na vrh, vemo, da se je Frischaufu zdela globina hudo prevelika. Največ 100 metrov visoko sta bila v steni nad meliščem, preden sta prišla na rez grebena in po njem v vznožje najvišjega vrha, ki se je stolpasto dvigal z rezi.

Previdno sta plezarila po negotovih skalnih stopnjah in prešla po tričetrturnem vzpenjanju z melišča ta najtežavnejši konec in po petih urah, računano od Suhadolnika, vštevši vse počitke, stopila na vrh Kokrske Kočne. Ves pristop je bil kaj preprost in skoraj nič v primeru s težkočami in nevarnostmi v severnem ostenju na turi na Jezersko Kočno. Ostrašljivi videz je bil le varljiv, čistega plezanja ni bilo niti za dobro uro.

Ko se je Frischauf razgledoval z vrha, ki je bil srednja izmed treh štrlin v grebenu, je videl, da je severnejši Koles, ki se kaže z Jezerskega kot najvišji vrh, nekoliko nižji, južna obla glava, ki se mu je z Jezerske Kočne zdela najvišja, pa znatno (okoli 30 m) nižja.

Na zahod je bil navpičen prepad v Povnovo dolino in v globini je ležalo snežišče, ki ga je na turi z Mavcem ogrožalo s kamnitnimi plazovi. Vzhodno od vrha, ki je bil na najvišji točki tako tesen, da sta imela oba hkrati jedva prostora na njem, je bilo položje. Frischauf je splezal po njem nekoliko navzdol, da bi našel večjo kamnitno ploščo za označenje vrha, pri tem pa je ugotovil, da se z enim samim drznim korakom zlahka da priti okrog na rez grebena, pred poslednjo vzpetino vrha, kar ga je odobrovoljilo zaradi olajšanega sestopa s štrlinaste, izpostavljene špice.

Mogočni pogled na zahodno ostenje Grintovca, po katerem je prvotno hotel v skrajnem primeru priti v Zgornji Dolec, se mu je zdelo jedva prehodno, če že ne kar neprelezljivo. In vendar spet ni imel prav, ker so njegovi nasledniki našli tesno ob Dolški škrbini docela preprost prehod.

Pred odhodom je z rdečo barvo označil vrh, na katerem se je s Suhadolnikom v lepem sončnem dnevu pomudil skoraj dve uri, potem pa je s križi zaznamoval kratki sestop z vrha na rez grebena. Frischauf je menil, da se bosta vračala po isti smeri kakor sta prišla navzgor, toda Suhadolnik, ki se je v vsem ostenju Kočne, koder je lazil za gamsi, izvrstno spoznal, je vedel za boljši sestop.

Z grebena pod vrhom se je obrnil bolj jugozahodno. Po policah brez posebno težavnih mest, sta v poldrugi uri prišla na prostrano melišče Na plazeh med južnima grebenoma Kokrske in Jezerske Kočne. Frischauf je vso to smer zaznamoval s številnimi rdečimi križi, ki bi jih bil nabarval tudi po skalovju iz Zgornjega Dolca na vrh, če bi vedel, da bosta sestopila drugod; a ker Suhadolnik ni znal nič nemško, so nista mogla pogovoriti.

Vendar je tudi ta sestop terjal napeto pozornost, kamenje se je krušilo pod nogami in preden roke niso imele trdne opore, se ni smela tvegati naslednja stopinja. Na plazeh pa so bile vse nevarnosti v kraju.

Od tod je Frischauf lahko spoznal, kako ga je bila ukanila dozdevna neprehodnost grebena med Jezersko in Kokrsko Kočno. Z vrha Jezerske Kočne so se spuščale čez skrotje razsute police proti škrbini pod njo in ves bok grebena od nje proti Kokrski Kočni je kazal očitne prehode, če bi Mavcu takrat zaupal, bi gotovo, če ne drugje, pa povprek čez vrh melišča pod grebenom in po smeri, ki sta jo pravkar navzdol ubrala s Suhadolnikom, prišel na vrh Kokrske Kočne.

Frischauf je molče prešel to spoznanje. Četudi je z Grintovca tolikokrat ogledoval ostenje Kočen, ni opazil teh podrobnosti in je bil sam kriv za neuspeh.

Na pristopu na Kokrsko Kočno sploh ni bilo pričakovanih težkoč in je moral preklicati prvotne trditve, ki jih je objavil neposredno po turi na Jezersko Kočno. Kljub temu pa jih je obdržal v svoji knjigi v dokaz, kako je raziskoval in s kakšno resnostjo se je lotil pristopa.

Kočna je bila odkrita. Potrebne so se mu zdele le manjše zboljšave opor v steni južne glave nad Zgornjim Dolcem in potem tik pod vrhom, ki naj bi jih s koničastim kladivom opravili vodniki, pa bi bila Kokrska Kočna vsaj za neomotične turiste, ki jih tudi ne zmede, če se odkruši kak stop, povsem dostopna.

Navzdol po Plazeh je občudoval Suhadolnika, kako je brez palice, ki jo je bil na njegovo željo pustil na vrhu za signal, lagodno drsel po melu navzdol. Spotoma je celo izvlekel mehur, si nabasal pipo in jo prižgal, ne da bi se količkaj ustavil ali menjal smer. Skoraj ni bilo treba premikati nog, tako zlahka je šlo navzdol. V četrt ure sta bila pri studencu v višini 2030 m, kmalu potem pa na Plesmah, koder mu je bil svet že znan in od tod je bil do Suhadolnika samo še dober skok.